Pot v neznano

Moja pot v neznano se prične prav tukaj...

Ne, ne vidim kam grem, pa vselej nekam grem. Moja pot me vodi in niti za trenutek ne pomislim, da bi se ustavila. Zakaj le? Glej, tam je še nekdo, ki se odpravlja z mano na pot v neznano...



Hodimo po robu, strah pred padcem in neznanim sta prisotna. Spreleti te lahko samo občutek obsedenosti z radovednostjo. Kljub nevarnosti me zanima, kaj sledi...



Sledi dom. Dom, ki razočara s svojim stapljanjem s svetlobo, ne stoji več zame, hinavsko mi je obrnil hrbet in kot kazen za mojo radovednost izginil. Izginil je v ostrini sončnih žarkov. Odšel je tam kjer ga bodo bolj cenili.

Sanjam...

Glej, metuljček! Letim nad zelenim travnikom, polnim rumenih rožic. Tam je! Ona, njena senca, njena toplina. Tečem in tečem, dokler se ne zaletim v njen objem. Hvala, ker si. Naužijem se radosti v njenih očeh in tečem dalje... Rdeč balon v mojih rokah, premetava veter sem in tja. Ne smem ga spustiti. Še in še... Nikoli se ne ustavim. V mislih imam samo to, kar vidim. Nočem, da se konča to moje, samo moje brezskrbno jutro. Otroci smo brez mej. Nič me ne bo ustavilo, moja energija je neskončna.

Evforija.