M in M

Nekega dne... ko ne le spomini na otroštvo, ampak tudi vsa tista naklonjenost in navezanost na nekoga, privrejo na dan.

Igrače našega otroštva.
Vedno so tam, ko jih potrebujemo, nas tolažijo s toplimi spomini, nam pustijo da naša domišljija zaplava tam, daleč stran v svoj svet. Živijo z nami, nam stojijo ob strani, so del nas.

... Tudi če me ne vidiš, sem vedno tam in ti prav tako - tudi če te ne vidim, vem da si tam in da čakaš na mojo naklonjenost. Ni važno če je ta moja naklonjenost le nežna misel in bežen pogled nate...

Vedno boš tu.

Del vseh nas.

Princess

Dvoličnost, prehajanje iz trenutka v trenutek, ja in ne, črno in belo, sem vesela in sem...?

Just forgot how to cry...

Only if you look deep in my eyes, you see.
What's everything?

Quante cose che non so di te...

My little princess.

Idioti

Nekega obetajočega večera sem doživela nekaj lepega. Vsa pričakovanja so bila izpolnjena.
Poslušaš vse tiste zgodbe in v vsaki najdeš nekaj kar zveni znano, kar si doživel, si želiš doživeti ali pa samo predvidevaš da je tako prav in prisluhneš.
To je njihova zgodba:

Niso idioti, se le glave, ki razmišljajo.
REVOLUCIJA!

And the sun will shine

Circle of life...

Zasanjana v prihodnost

Ni samo ona tista, ki se za trenutek ustavi v hitrem ritmu življenja. Ni samo ona tista, ki se nekam zagleda, ko pleza po mavrici v domišljijo in si tam, v tistem svetu predstavlja prihodnost. V očeh so njene sanje, njene želje, hrepenenja, ki so tako nedolžna in naivna brez slanega priokusa realnosti.

Mrtve so. Njene oči so hladne in mrtve. Stekleno pripovedujejo o praznosti in o današnjem svetu brez vrednot.




Prehajanje iz skrajnosti v skrajnost. Na kožo mi pada senca opečenega. Opekla sem se, ker sem si dovolila nerealne sanje. Ne, ne pustijo moji domišljiji da se razlije in zapolni še najmanjšo luknjico. Kaj mi preostane?


Realist.

Preprosto... koncert

Sem zgubljena. Začetek je bil zanimiv ja. Edina stvar, ki daje gorivo mojemu aparatku je ostala doma. Seveda, se je z dosti sreče vse rešilo (še enkrat hvala vsem tistim, ki ste sodelovali).

Opa, kaj je bilo to?

Kam gledam? Kaj gledam? Še sama ne ve... Njene oči nimajo realnega pogleda. Ne vidi dejanske onesnaženosti vrednot. Rada bi imela njen pogled. Pogled, ki je nedolžen, iskren, popoln in te vsrka vase.

Nikoli ne veš. Nikoli ne veš, kaj se skriva za nečim tako lepim. Lepota. Prevara. Površinskost in materializem, ki ju ni mogoče izbrisati iz človeške glave.

Njene oči pa so le odsev njenega brezskrbnega jutra z odtenkom veselja.



Ej ti, a imaš vprašanje zame?