Zasanjana v prihodnost

Ni samo ona tista, ki se za trenutek ustavi v hitrem ritmu življenja. Ni samo ona tista, ki se nekam zagleda, ko pleza po mavrici v domišljijo in si tam, v tistem svetu predstavlja prihodnost. V očeh so njene sanje, njene želje, hrepenenja, ki so tako nedolžna in naivna brez slanega priokusa realnosti.

Mrtve so. Njene oči so hladne in mrtve. Stekleno pripovedujejo o praznosti in o današnjem svetu brez vrednot.




Prehajanje iz skrajnosti v skrajnost. Na kožo mi pada senca opečenega. Opekla sem se, ker sem si dovolila nerealne sanje. Ne, ne pustijo moji domišljiji da se razlije in zapolni še najmanjšo luknjico. Kaj mi preostane?


Realist.

Preprosto... koncert

Sem zgubljena. Začetek je bil zanimiv ja. Edina stvar, ki daje gorivo mojemu aparatku je ostala doma. Seveda, se je z dosti sreče vse rešilo (še enkrat hvala vsem tistim, ki ste sodelovali).

Opa, kaj je bilo to?

Kam gledam? Kaj gledam? Še sama ne ve... Njene oči nimajo realnega pogleda. Ne vidi dejanske onesnaženosti vrednot. Rada bi imela njen pogled. Pogled, ki je nedolžen, iskren, popoln in te vsrka vase.

Nikoli ne veš. Nikoli ne veš, kaj se skriva za nečim tako lepim. Lepota. Prevara. Površinskost in materializem, ki ju ni mogoče izbrisati iz človeške glave.

Njene oči pa so le odsev njenega brezskrbnega jutra z odtenkom veselja.



Ej ti, a imaš vprašanje zame?

Pot v neznano

Moja pot v neznano se prične prav tukaj...

Ne, ne vidim kam grem, pa vselej nekam grem. Moja pot me vodi in niti za trenutek ne pomislim, da bi se ustavila. Zakaj le? Glej, tam je še nekdo, ki se odpravlja z mano na pot v neznano...



Hodimo po robu, strah pred padcem in neznanim sta prisotna. Spreleti te lahko samo občutek obsedenosti z radovednostjo. Kljub nevarnosti me zanima, kaj sledi...



Sledi dom. Dom, ki razočara s svojim stapljanjem s svetlobo, ne stoji več zame, hinavsko mi je obrnil hrbet in kot kazen za mojo radovednost izginil. Izginil je v ostrini sončnih žarkov. Odšel je tam kjer ga bodo bolj cenili.

Sanjam...

Glej, metuljček! Letim nad zelenim travnikom, polnim rumenih rožic. Tam je! Ona, njena senca, njena toplina. Tečem in tečem, dokler se ne zaletim v njen objem. Hvala, ker si. Naužijem se radosti v njenih očeh in tečem dalje... Rdeč balon v mojih rokah, premetava veter sem in tja. Ne smem ga spustiti. Še in še... Nikoli se ne ustavim. V mislih imam samo to, kar vidim. Nočem, da se konča to moje, samo moje brezskrbno jutro. Otroci smo brez mej. Nič me ne bo ustavilo, moja energija je neskončna.

Evforija.

Presenečenje

U. Čisto navadna fotografija. Hladen pogled obdan s toplino ozadja. Nenavadno. Nevem zakaj, ampak se ne morem ločiti od njenega pogleda, tako globok a vendar nekoliko hladnokrven. Kako so lahko otroci nekaj najbolj iskrenega? Njen izraz, to se ne zgodi vsak dan. Moja keramična punčka obdana s črnino tega sveta.

Sarin brlogec

Lani, nekega petka sem obiskala sestrično v Ljubljani. Njen "brlogec" je nekaj enkratnega... Vse povsod najdeš same zanimive motive. Tako sem izkoristila priložnost in nastalo je nekaj nenavadnih fotografij. Poleg tega pa je potekal še test Sarinih objektivov :). Hvala!


To je opna, ki se razteza čez polovico sobe. Občutek: pravljica, utopitev v domišljiji. Pink Floydi pašejo zraven.
Efekt neonske luči.


V arhivu je še ogromno fotografij, ki so bolj vsakdanje (bas, barvice, tuš, makro obročki, popisano okno in nek košček kovine). Imela sem še eno željo. Fotografirati sem hotela mehurček v Sarinih laseh, pa mi ni uspelo, ker je počil še preden sem izostrila.