skip to main |
skip to sidebar
Eja.. Bil je lep sončen dan... Saltzburg (škofovsko mesto, z baročno arhitekturo, rojstno mesto W.A. Mozarta.. itd, itd..) je bil prelep. Zjutraj smo najprej odkorakali do Kraljevega jezera, ki pa je zaradi hladnega ozračja (tipo -18°C) bilo obdano z meglicami. Nekaj enkratnega res. Okolica vsa zasnežena, kapniki, lesene hišice na jezeru, neki slovenski dijaki, ki se potepajo po ledenih stezicah okrog jezera.. Ja prav lepo vzdušje. Škoda, ker je bilo premalo časa za kliknik še kakšno fotografijo!


No zdaj pa končno Saltzburg. Ok, meni fotografiranje arhitekture -->baaa. Zato sem s težkim srcem dodala to fotografijo s katedralo in zanimivo zlato kroglo pred njo... Slučajno sem naletela na en zelo zanimiv motiv in zanj porabila 2 minuti, kar pa je bilo prav dovolj, da sem se zgubila oz. skupina mi je zbežala...

Včeraj smo imeli fotografski krožek. Ja, štiri z mentorco na čelu smo se podali na lov za dobrimi motivi po Koprskih ulicah. Osebno nisem mahnjena na arhitekturo, tako da se na mojih fotografijah pojavlja večinoma en in isti motiv. Aja, ko nas je mentorca pustila same, je mojemu sošolcu zaupala ključ od uč.14, ki naj bi bil univerzalen (torej za vse uč. na šoli in po možnosti še kabinete)hoho. Zato nas je kar en lep čas mikala ideja, da bi šli h ključarju.

Moja mala modelka. Življenje je igra, samo bistvo moraš uloviti... Tako se tudi ona podaja na lov za metuljčkom, ki se skriva v sencah. "Glej, glej kako leti!"
Danes.. Spomnila sem se dne, ko sem fotografirala sošolko s čokolado v rokah in nasmehom na obrazu. Malo ji je bilo nerodno, vendar kasneje po nekaj posnetkih sem kar naenkrat začutila njeno veselje. Torej, uživali sva obe ;)
Čez nekaj trenutkov je sama vzela fotoaparat v roke in nastala je ta fotografija.Kdo ve, kaj si zdaj misli(m)? Še sama ne vem. Vrjetno: Dej pohiti!Moto: Nasmehni se!

Odmev narave. Portret brez portretiranca.
Kaj je lahko lepše kot jutranji sprehod s fotoaparatom v rokah in vetrom v laseh? Občutek nostalgije po brezskrbnih popoldnevih. Svoboda.
Nedotakljivo previsoki pa še tako nedolžni... sončni žarki.
Spotakni se ob svojo senco.

Ujemi ta trenutek, ko se dve generaciji prepletata med seboj.
S skupnimi močmi se trudita in lovita vsak drobcen snop svetlobe, ki
v trenutku okameni in se spremeni v majhne kamenčke različnih odtenkov.