nedelja, 18. november 2007

Nekega dne





















Odmev narave. Portret brez portretiranca.
Kaj je lahko lepše kot jutranji sprehod s fotoaparatom v rokah in vetrom v laseh? Občutek nostalgije po brezskrbnih popoldnevih. Svoboda.


Nedotakljivo previsoki pa še tako nedolžni... sončni žarki.

Spotakni se ob svojo senco.





















Ujemi ta trenutek, ko se dve generaciji prepletata med seboj.
S skupnimi močmi se trudita in lovita vsak drobcen snop svetlobe, ki
v trenutku okameni in se spremeni v majhne kamenčke različnih odtenkov.


2 komentarja:

Žiga Gričnik pravi ...

To mi je všeč-kombinacija besedila in fotografije! Bravo!

Žiga Gričnik pravi ...

To mi je všeč-kombinacija besedila in fotografije! Bravo!