Eho

M in M

2009-05-03T13:54:00.000-07:00

Nekega dne... ko ne le spomini na otroštvo, ampak tudi vsa tista naklonjenost in navezanost na nekoga, privrejo na dan.

Igrače našega otroštva.
Vedno so tam, ko jih potrebujemo, nas tolažijo s toplimi spomini, nam pustijo da naša domišljija zaplava tam, daleč stran v svoj svet. Živijo z nami, nam stojijo ob strani, so del nas.

... Tudi če me ne vidiš, sem vedno tam in ti prav tako - tudi če te ne vidim, vem da si tam in da čakaš na mojo naklonjenost. Ni važno če je ta moja naklonjenost le nežna misel in bežen pogled nate...

Vedno boš tu.

Del vseh nas.

Princess

2009-03-08T13:33:00.000-07:00

Dvoličnost, prehajanje iz trenutka v trenutek, ja in ne, črno in belo, sem vesela in sem...?

Just forgot how to cry...

Only if you look deep in my eyes, you see.
What's everything?

Quante cose che non so di te...

My little princess.

Idioti

2009-02-04T15:21:00.000-08:00

Nekega obetajočega večera sem doživela nekaj lepega. Vsa pričakovanja so bila izpolnjena.
Poslušaš vse tiste zgodbe in v vsaki najdeš nekaj kar zveni znano, kar si doživel, si želiš doživeti ali pa samo predvidevaš da je tako prav in prisluhneš.
To je njihova zgodba:

Niso idioti, se le glave, ki razmišljajo.
REVOLUCIJA!

And the sun will shine

2009-01-17T04:45:00.000-08:00

Circle of life...

Zasanjana v prihodnost

2008-08-28T02:47:00.000-07:00

Ni samo ona tista, ki se za trenutek ustavi v hitrem ritmu življenja. Ni samo ona tista, ki se nekam zagleda, ko pleza po mavrici v domišljijo in si tam, v tistem svetu predstavlja prihodnost. V očeh so njene sanje, njene želje, hrepenenja, ki so tako nedolžna in naivna brez slanega priokusa realnosti.

Mrtve so. Njene oči so hladne in mrtve. Stekleno pripovedujejo o praznosti in o današnjem svetu brez vrednot.

Prehajanje iz skrajnosti v skrajnost. Na kožo mi pada senca opečenega. Opekla sem se, ker sem si dovolila nerealne sanje. Ne, ne pustijo moji domišljiji da se razlije in zapolni še najmanjšo luknjico. Kaj mi preostane?

Realist.

Preprosto... koncert

2008-07-03T05:45:00.000-07:00

Sem zgubljena. Začetek je bil zanimiv ja. Edina stvar, ki daje gorivo mojemu aparatku je ostala doma. Seveda, se je z dosti sreče vse rešilo (še enkrat hvala vsem tistim, ki ste sodelovali).

Opa, kaj je bilo to?

2008-04-08T08:07:00.000-07:00

Kam gledam? Kaj gledam? Še sama ne ve... Njene oči nimajo realnega pogleda. Ne vidi dejanske onesnaženosti vrednot. Rada bi imela njen pogled. Pogled, ki je nedolžen, iskren, popoln in te vsrka vase.

Nikoli ne veš. Nikoli ne veš, kaj se skriva za nečim tako lepim. Lepota. Prevara. Površinskost in materializem, ki ju ni mogoče izbrisati iz človeške glave.

Njene oči pa so le odsev njenega brezskrbnega jutra z odtenkom veselja.

Ej ti, a imaš vprašanje zame?

Pot v neznano

2008-02-27T04:07:00.001-08:00

Moja pot v neznano se prične prav tukaj...

Ne, ne vidim kam grem, pa vselej nekam grem. Moja pot me vodi in niti za trenutek ne pomislim, da bi se ustavila. Zakaj le? Glej, tam je še nekdo, ki se odpravlja z mano na pot v neznano...

Hodimo po robu, strah pred padcem in neznanim sta prisotna. Spreleti te lahko samo občutek obsedenosti z radovednostjo. Kljub nevarnosti me zanima, kaj sledi...

Sledi dom. Dom, ki razočara s svojim stapljanjem s svetlobo, ne stoji več zame, hinavsko mi je obrnil hrbet in kot kazen za mojo radovednost izginil. Izginil je v ostrini sončnih žarkov. Odšel je tam kjer ga bodo bolj cenili.

Sanjam...

2008-02-24T13:03:00.000-08:00

Glej, metuljček! Letim nad zelenim travnikom, polnim rumenih rožic. Tam je! Ona, njena senca, njena toplina. Tečem in tečem, dokler se ne zaletim v njen objem. Hvala, ker si. Naužijem se radosti v njenih očeh in tečem dalje... Rdeč balon v mojih rokah, premetava veter sem in tja. Ne smem ga spustiti. Še in še... Nikoli se ne ustavim. V mislih imam samo to, kar vidim. Nočem, da se konča to moje, samo moje brezskrbno jutro. Otroci smo brez mej. Nič me ne bo ustavilo, moja energija je neskončna.

Evforija.

Presenečenje

2008-01-26T02:07:00.000-08:00

U. Čisto navadna fotografija. Hladen pogled obdan s toplino ozadja. Nenavadno. Nevem zakaj, ampak se ne morem ločiti od njenega pogleda, tako globok a vendar nekoliko hladnokrven. Kako so lahko otroci nekaj najbolj iskrenega? Njen izraz, to se ne zgodi vsak dan. Moja keramična punčka obdana s črnino tega sveta.

Sarin brlogec

2008-01-06T01:40:00.000-08:00

Lani, nekega petka sem obiskala sestrično v Ljubljani. Njen "brlogec" je nekaj enkratnega... Vse povsod najdeš same zanimive motive. Tako sem izkoristila priložnost in nastalo je nekaj nenavadnih fotografij. Poleg tega pa je potekal še test Sarinih objektivov :). Hvala!

To je opna, ki se razteza čez polovico sobe. Občutek: pravljica, utopitev v domišljiji. Pink Floydi pašejo zraven.
Efekt neonske luči.

V arhivu je še ogromno fotografij, ki so bolj vsakdanje (bas, barvice, tuš, makro obročki, popisano okno in nek košček kovine). Imela sem še eno željo. Fotografirati sem hotela mehurček v Sarinih laseh, pa mi ni uspelo, ker je počil še preden sem izostrila.

Salzburg

2007-12-29T06:37:00.000-08:00

Eja.. Bil je lep sončen dan... Saltzburg (škofovsko mesto, z baročno arhitekturo, rojstno mesto W.A. Mozarta.. itd, itd..) je bil prelep. Zjutraj smo najprej odkorakali do Kraljevega jezera, ki pa je zaradi hladnega ozračja (tipo -18°C) bilo obdano z meglicami. Nekaj enkratnega res. Okolica vsa zasnežena, kapniki, lesene hišice na jezeru, neki slovenski dijaki, ki se potepajo po ledenih stezicah okrog jezera.. Ja prav lepo vzdušje. Škoda, ker je bilo premalo časa za kliknik še kakšno fotografijo!

No zdaj pa končno Saltzburg. Ok, meni fotografiranje arhitekture -->baaa. Zato sem s težkim srcem dodala to fotografijo s katedralo in zanimivo zlato kroglo pred njo... Slučajno sem naletela na en zelo zanimiv motiv in zanj porabila 2 minuti, kar pa je bilo prav dovolj, da sem se zgubila oz. skupina mi je zbežala...

S fotoaparati in ključ od uč.14

2007-12-15T08:56:00.001-08:00

Včeraj smo imeli fotografski krožek. Ja, štiri z mentorco na čelu smo se podali na lov za dobrimi motivi po Koprskih ulicah. Osebno nisem mahnjena na arhitekturo, tako da se na mojih fotografijah pojavlja večinoma en in isti motiv. Aja, ko nas je mentorca pustila same, je mojemu sošolcu zaupala ključ od uč.14, ki naj bi bil univerzalen (torej za vse uč. na šoli in po možnosti še kabinete)hoho. Zato nas je kar en lep čas mikala ideja, da bi šli h ključarju.

Na lov za metuljčkom

2007-12-04T13:49:00.000-08:00

Moja mala modelka. Življenje je igra, samo bistvo moraš uloviti... Tako se tudi ona podaja na lov za metuljčkom, ki se skriva v sencah. "Glej, glej kako leti!"

Danes

2007-11-21T09:50:00.001-08:00

Danes.. Spomnila sem se dne, ko sem fotografirala sošolko s čokolado v rokah in nasmehom na obrazu. Malo ji je bilo nerodno, vendar kasneje po nekaj posnetkih sem kar naenkrat začutila njeno veselje. Torej, uživali sva obe ;)

Čez nekaj trenutkov je sama vzela fotoaparat v roke in nastala je ta fotografija.

Kdo ve, kaj si zdaj misli(m)? Še sama ne vem. Vrjetno: Dej pohiti!

Moto: Nasmehni se!

Nekega dne

2007-11-18T12:13:00.000-08:00

Odmev narave. Portret brez portretiranca.
Kaj je lahko lepše kot jutranji sprehod s fotoaparatom v rokah in vetrom v laseh? Občutek nostalgije po brezskrbnih popoldnevih. Svoboda.

Nedotakljivo previsoki pa še tako nedolžni... sončni žarki.

Spotakni se ob svojo senco.

Ujemi ta trenutek, ko se dve generaciji prepletata med seboj.
S skupnimi močmi se trudita in lovita vsak drobcen snop svetlobe, ki
v trenutku okameni in se spremeni v majhne kamenčke različnih odtenkov.